Vsaka človeška družba ali kultura je ustvarila določene dosežke, tako materialne kot duhovne, vsaka je oblikovala določena znanja, navade in običaje. Nekateri med njimi so se porazgubili, drugi so se ohranjali, nekateri celo univerzalno, ohranili so se v vseh znanih kulturah (univerzalne vrednote že sodijo mednje). Kot je zapisal Alan Woods: “Tradicije, ki temeljijo na resnici, so večne.” Ti ohranjeni kulturni dosežki in delovanja tvorijo bistvo tradicije, bistvo kulturnega izročila.

Ohranjanje tradicij in konvencij, ki so se izkazale za dobre, je še posebej pomembno. Pogosto pojmujemo tradicijo kot nekaj, kar nasprotuje napredku, pri tem pa pozabljamo, da brez tradicije ne bi bil mogoč noben napredek. Spoštovanje dobrih tradicij je neizogibna sestavina družbene stabilnosti, saj daje dani družbi nujno potrebno notranjo orientacijo in oporo. Najtrajnejše in najstabilnejše kulture in civilizacije so ustvarile bogato tradicijo. Njihov razcvet je bil v mnogočem rezultat spoštovanja lastne dobre tradicije in njihov eventualni propad posledica neupoštevanja ali nezmožnosti upoštevanja te tradicije.

K dobri tradiciji sodijo npr. konvencije, ustaljeni vzorci obnašanja, s katerimi izkazujemo spoštovanje do oseb in stvari, ki zaslužijo naše spoštovanje: do staršev in družine, do zakonov, do domovine, do dobrih značajskih lastnosti. Pomemben del dobre tradicije so olika, bonton in lojalnost. Potemtakem je seveda očitno, da se tudi tradicija povezuje z drugimi vrednotnimi domenami, zlasti z domenami kulture, pravičnosti in integritete, pa tudi z domenami znanja in modrosti, dela in ustvarjalnosti in nazadnje tudi z ostalimi domenami. Pravzaprav nam predstavlja tradicija poseben vidik vrednotnih domen, namreč združevanje vrednot, kot se ohranjajo v časovnem prerezu človeških družb in kultur.

(Skupno 31 obiskov, današnjih obiskov 1)