(povzetek predavanja dr. Alberta in Leonide Mrgole, dne 14. 10. 2018)
Tako, kot rastejo in se spreminjajo naši otroci, moramo rasti in se z njimi spreminjati tudi starši. Majhen otrok v začetku potrebuje veliko starševskega fizičnega odnosa, to pomeni, da otroka dvignemo, ga pocrkljamo, pobožamo. Starši mu predstavljamo pomembno varno točko in najglobje se vedno zapišejo prav čustvena doživetja. Hkrati smo starši v otrokovem življenju tudi pomembna odskočna deska, saj mu omogočamo različne izkušnje skozi katere ga spodbujamo: »Vse bo v redu.« Pri tem ne smemo pozabiti, da mora biti lastnik izkušnje prav otrok sam. Le tako mu lahko damo občutek lastne vrednosti in temeljno sporočilo, ki ga otrok ponese v življenje: »ZMOREM!« Vsekakor je predpogoj vsega omenjenega prepričanje staršev, da so izkušnje za otroka pomembne in da verjamemo, da jih bo otrok zmogel.
Ko otrok raste, pa potrebuje vedno več prostora, da se zgradi, da zraste. Pogosto se upira, išče svoje poti in svoje strategije reševanja težav in problemov. Ob tem se starši nemalokrat soočamo z bolečimi izkušnjami najstnikovega odrivanja, s čimer nam v resnici želi sporočiti le: »Daj mi prostor!« Takrat je najpomembnejše naše sporočilo najstniku: »Sprejemam te takšnega kot si, zaupam ti in dovolim ti, da delaš tudi napake.« Gotovo nekaj, kar je staršem najtežje. Naša težava je pogosto ta, da želimo otroku preprečiti slabe izkušnje, da smo prepričani, da mi najbolje vemo, kaj je dobro za naše otroke. Vendar jih s tem ne pripravimo na življenje. Otroku moramo dati možnost, da naredi napako in jo tudi popravi. Prav s tem mu damo občutek, da zmore. In kadar mu ne uspe, naj bo naš odziv takšen, ki potolaži in hkrati spodbuja.
Zato otroku, še posebno pa najstniku, nikoli ne jemljimo nalog in obveznosti, ki so njihove in jih že zmorejo opraviti sami!
In kako reagirati ob njihovih napakah ali ob njihovem nesodelovanju? Poskusimo uporabiti izbiro namesto kazni. Kazen je namreč večinoma brez pomena – ob njej otroci doživijo odrasle kot grde, sami sebe pa kot uboge. Kadar pa damo otroku izbiro, jim s tem omogočimo, da postanejo gospodarji svojega počutja. Pomembno je le, da je izbira zanj primerna in brez pogojevanja. Otrok naj ima možnost izbirati med nalogo s pozitivno posledico in nalogo brez pozitivne posledice. Edina naloga nas staršev po tem pa je, da trdno stojimo za otrokovo izbiro. Otroci se morajo namreč naučiti odgovornosti, starši pa avtoritete.
Mojca Vidmar-Čepon, svetovalna delavka vrtca
