Življenje je verjetno najosupljivejši in najbolj zapleten naravni pojav, obenem pa pomeni največjo in najbolj temeljno dragocenost v mnoštvu vseh vrednotnih kategorij človeštva. V izročilih, religijah in filozofijah številnih kultur in civilizacij je govor o svetosti življenja in sakrosanktnost življenja je pojem, ki se je uveljavil tudi v sodobnem svetu. Z vrednotnega vidika je torej življenje tako temeljna kategorija, da zavzema sam vrh vrednotne hierarhije: ogrožanje življenja po splošni presoji pomeni enega največjih, če ne celo največje etično tveganje. Končno je življenje pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko govorimo o človeškem dostojanstvu, človeških pravicah in drugih pomembnih izhodiščih našega etičnega in vrednotnega presojanja. Vse to pomeni, da lahko pojmujemo življenje tudi kot izjemno, morda najvišjo vrednotno kategorijo. Vrednotenje življenja pa je logično in vsebinsko povezano z vrednotenjem narave in naravnega okolja in seveda tudi z vrednotenjem zdravja.
Življenje kot vrednoto bomo redko zasledili v znanstvenem raziskovanju vrednot verjetno prav zato, ker nekako samoumevno predstavlja vrednoto, za mnoge sploh najvišjo. V eni od naših raziskav vrednot se je tudi jasno izkazalo, da je tako: življenje je bilo postavljeno na prvo mesto med vsemi vrednotnimi kategorijami.
Vse to se nič ne spremeni ob dejstvu, da je življenje naravni pojav, vendar pa prav to dejstvo povezuje vrednotni pomen življenja z vrednotenjem narave in zdravja. Povezanost narave, življenja in zdravja z vrednotnega vidika je zato razumljiva, saj spoštovanje življenja logično vodi k spoštovanju vsega živega in k spoštovanju narave in okolja in seveda k spoštovanju zdravega življenja ter zdravja. Spoštovanje življenja, narave in zdravja je del človekove etike (bioetika), kulture, humanosti in modrosti in se tako razumljivo povezuje z vsemi drugimi vrednotnimi domenami.
(Skupno 89 obiskov, današnjih obiskov 1)
