(povzetek predavanja gospe Petre Paver Urek na »Šoli za življenje« dne 8. 10. 2018)

Predavateljica je poudarila, da ljubeča vzgoja ni permisivna vzgoja in nikakor ni vzgoja brez pravil. To je vzgoja, kjer skušamo otroka začutiti, spoštovati in sprejeti – takšnega kot je, hkrati pa mu postaviti jasne meje.

In kdaj lahko začutimo svojega otroka? Kadar najprej začutimo sebe. Vzgoja otroka je pravzaprav prevzgoja nas, staršev. To je čas, ko moramo priti v stik sami s seboj, s svojimi željami, strahovi, občutki in s svojimi mejami.  Zelo pomembno je, da otroku dopuščamo čutenje in izražanje vseh čustev, kar pa seveda za starše in vzgojitelje pogosto ni ravno lahka naloga. V naši družbi namreč izražanje čustev še vedno ni preveč zaželeno. Vprašanje, ki se zastavlja je, kako v takšnih, čustveno obarvanih trenutkih, ki jih pogosto vodi tudi strah, jeza ali žalost, stati otroku ob strani? Prav gotovo se vsak izmed nas trudi, da vzgaja dobro, najbolje kar zna. Seveda pa to, kar je najbolje za nas, ni nujno dobro tudi za našega otroka. In prav zato je pomembno, da otroka spoštujemo in mu prisluhnemo.

Vsi smo že velikokrat slišali, kako pomembna so prva leta otrokovega življenja in prve izkušnje, ki pravzaprav postanejo vodilo našega doživljanja in vedenja tudi v odraslosti. Otrok izkušnje, ki so zanj pretežke ali preveč boleče, pogosto potlači ali zamrzne, kar mu v tistem trenutku sicer pomaga »preživeti«, kasneje v življenju pa ga spremlja kot nepredelana boleča izkušnja, na katero ga spomnijo najrazličnejše življenjske situacije.

Kot odrasli, starši in vzgojitelji, smo 100% odgovorni za vzgojo in kakovost odnosa. Zato je vsekakor pomembno, da poskušamo ugotoviti, kaj je pri otroku izzvalo reakcijo (npr. jezo ali žalost). To je še posebno težko takrat, ko reakcije otroka tudi v nas vzbudijo močna čustva. Mislimo, da nas je otrok razjezil. Toda v resnici ni tako – otrok je samo pritisnil na naše šibke točke, postavil nam je zrcalo. In če smo se v tistem trenutku sposobni pogledati vanj, bomo lahko zagledali neke naše stare in nepredelane strahove, jezo ali žalost.

Včasih pa je otrokovo izražanje čustev samo njegov poskus, da bi pritegnil našo pozornost: morda si želi nekaj časa za igro, pravljico, druženje z nami? Vsekakor v tempu življenje, s katerim plovemo in obdani s popoldanskimi dejavnostmi, ki za predšolskega otroka večinoma sploh niso primerne, mnogokrat pozabljamo na najbolj osnovno potrebo vsakega otroka: biti s svojimi starši in imeti se fino! Stik in bližina sta najpomembnejši vzgojni moment.

Kaj pa meje?

Potrebujemo jih vsi, saj nam zagotavljajo občutek varnosti. Otrok se mej šele uči in tega ga moramo naučiti odrasli. Najprej tako, da se zavemo svojih lastnih meja. Če imamo meje jasno postavljene in jih tudi jasno izražamo, kazni sploh ne potrebujemo. Kazen namreč ne uči tistega kar je prav, ampak tisto, kar ni prav.

Vzgojiti srečnega otroka vsekakor ne pomeni kaznovati ali vse mu dopustiti. Pomeni začutiti in najprej prevzgojiti sebe.

Po predavanju povzela: Mojca Vidmar-Čepon, svetovalna delavka vrtca