(povzetek predavanja gospoda Marka Juhanta, dne 11. 3. 2019)

 

V več kot 2-urnem predavanju nam je gospod Juhant na to vprašanje odgovoril preprosto: z življenjem samim, od prvega dne dalje.

Ob tem se moramo najprej zavedati svojih lastnih vrednot in dejstva, da smo svojim otrokom vseskozi zgled – z našim vedenjem in besedami.

Poudaril je pomen naravnega učenja, kjer je otrok soudeležen v naših dnevnih aktivnostih, od kuhanja, pospravljanja, dela zunaj, pa do vključitve v obrede ali rituale, ki so za določeno družino pomembni. Bistveno pri vsem tem je, da skupaj uživamo in se imamo lepo, izogibamo pa se negativnim kritikam otroka in tako imenovanemu »poučevanju«. Prav sodelovanje pri domačih opravilih je ena bistvenih nalog staršev v pripravi otroka na življenje. Pri tem ga nikakor ne smemo podcenjevati, saj otrok zmore mnogo več, kot si morda lahko predstavljamo. In kakšna naj bo nagrada za to? Preprosto pohvala, da je delo dobro opravil – približno tako dobro, kot to opravi oče ali mama, ki sta mu v otroštvu tudi velika vzornika.

Eden največjih problemov današnjega življenja je prav gotovo težnja po takojšnji povratni informaciji, oziroma zadovoljitvi potreb. Če želimo, da bo otrok v odrasli dobi znal ravnati tudi z močnimi čustvi jeze ali žalosti, ga moramo tega učiti že od prvega dne dalje. Pomembno je, da zna počakati, da zna odložiti zadovoljitev svoje potrebe, da zna izgubiti in prenesti poraz pri raznih namiznih ali drugih igrah… Naloga staršev pri tem pa je, da mu stojimo ob strani in ga potolažimo – z objemom!

Primanjkuje nam tudi časa za osebni, intimni pogovor. Tako otroka s svojimi domačimi kot tudi z drugimi otroki. Pa s tem ne mislimo samo pogovora z vrstniki, temveč tudi z otroki različnih starosti. S tem se otrok uči empatije do mlajših in si širi prostor v svet starejših in »močnejših«. Oblikujejo se prva prijateljstva, od katerih nekatera trajajo lahko tudi vse življenje. Ne bi nam smelo biti pomembno samo koliko prijateljev ima naš otrok, ampak tudi kakšna so ta prijateljstva. Ali je naš otrok do svojega prijatelja pozoren, prijazen, zna z njim deliti svoje osebne stvari? In kaj stori, kadar pride to težav? Jih zna, oziroma jih sploh želi rešiti?

Če bomo torej s svojim otrokom res polno živeli in delali, če bomo prepoznali njegove kvalitete  ter ga izpostavljali tudi novim izkušnjam in izzivom namesto, da ga bomo samo ščitili, smo vsekakor na pravi poti.

 

Mojca Vidmar-Čepon, svetovalna delavka vrtca

(Skupno 43 obiskov, današnjih obiskov 1)