Pravičnost pomeni prepričanje in ravnanje, ki obravnava vse ljudi brez izjeme in brezpogojno enako, zlasti pri sankcioniranju njihovega delovanja. Očitno je torej pravičnost v tesni zvezi s spoštovanjem zakonov (seveda, če so le-ti sami pravični). V tem oziru je treba v pojem pravičnosti všteti tudi okoliščine in razloge posameznikovih ravnanj. Nepravično bi bilo npr. enako sankcionirati povzročeno nasilno smrt ne glede na to, ali se je zgodila kot naklepni zločin, v samoobrambi ali v vojni. Še posebno nam pomeni pravičnost enakopravno varstvo in zaščitenost posameznikov in skupin in enakopravno upoštevanje njihovih pravic brez vsake pristranosti in diskriminacije. Zato je pravičnost eden temeljnih pojmov etike, morale, prava in je nedvomno tudi glavno vodilo pravne družbe in pravne države.

V potrebi, da bi zagotovili pravični družbeni red, so nastali prvi zakoni, najprej nepisani, nato pisani (Hammurabijev zakonik). Že Aristotel je povedal, da na pravičnosti temelji družbeni red: “Edina stabilna država je tista, v kateri so vsi ljudje enaki pred zakonom.” Pred njim je že Platon, Aristotelov učitelj, poudarjal, da je pravičnost najpomembnejša vrlina urejene družbe. Iz rimskih časov je slavni pregovor “Fiat iustitia, pereat mundus” (“Pravica naj velja, četudi svet propade”). Podobna pojmovanja pa najdemo tudi v drugih velikih civilizacijah, npr. v kitajski. Enake pravice za vse in enakopravnost pred zakonom so temeljna značilnost pravne države in pomenijo uresničenje splošne enakopravnosti, ki po eni strani zagotavlja splošno varnost, po drugi strani pa terja spoštovanje zakonov in aktivno vlogo državljanov.

Pravičnost se tesno povezuje z integriteto, univerzalizmom, humanostjo, modrostjo, pa tudi drugimi vrednotnimi domenami. Težko npr. potegnemo jasno črto ločnico med pravičnostjo in poštenostjo. Mnoge temeljne vrednotne kategorije izgubijo svoj pomen, če niso povezane s pravičnostjo, npr. svoboda, ljubezen, dobrota, znanje, modrost, resnica.

(Skupno 173 obiskov, današnjih obiskov 1)